Komentar skupin na EURO 2024

Na EURO 2024 bo že 3. zapored nastopilo 24 ekip, med katerimi smo tudi mi, Slovenci! Ali je število ekip previsoko? Dejstvo, da se na stari celini igra najboljši nogomet in da lahko na prvenstvo nastopi skoraj 50 % Evrope, je dobro. S tem, ko se je prvenstvo razširilo, se je omogočilo tudi manjšim državam, da se uvrstijo na EURO, s tem pa se jim je ponudila možnost, da zelo lepo napolnijo blagajno svoje nogometne zveze. Denar, prejeti od nagrade, državam udeleženkam omogoči, da ga dobro unovčijo in z pravilnim pristopom, dvignejo nivo nogometa v svoji državi. Torej odgovor na zgornje vprašanje je definitivno ne.

Vedno in povsod je tako, da so nekatere skupine manj zahtevne, nekatere bolj zahtevne, vedno pa se zgodi, da je ena skupina, tako imenovana skupina smrti. In tudi za EURO 2024 smo jo dobili. To je skupina B, v kateri so: Španija, Hrvaška, Italija in Albanija. V njej imamo Albanijo, katera sicer je avtsajderka, vendar je v svoji kvalifikacijski za sabo pustila Poljsko, katera se še lahko na prvenstvo preko dodatnih kvalifikacij. In potem imamo v tej skupini zadnjo evropsko prvakinjo Italijo, ki je naslov osvojila dvakrat, vendar je manjkala kar na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih, Špance, kateri so trikratni zmagovalci EURO-a in Hrvaško, katera upa na najboljši rezultat v njeni zgodovini na EURO, saj je njihov najboljši rezultat na prvenstvih stare celine uvrstitev v četrtfinale. Dejstvo je, da Hrvati upajo na izboljšavo tega dosežka, saj imajo generacijo, ki je osvojila srebrno in bronasto medaljo na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih.

Če pogledamo še ostale skupine. Domačini, Nemci, si lahko oddahnejo, saj so v skupino A dobili Škotsko, Madžarsko in Švico. So v slabi formi, menjujejo selektorje, zadnji dve svetovni prvenstvi so končali že po skupinskem delu, tudi na zadnjem EURO-u so se od tekmovanja poslovili že po osmini finala. Skupina D še čaka na popolnitev in v kolikor se bo preko dodatnih kvalifikacij na EURO uvrstila Poljska (so favoriti v dodatnih kvalifikacij iz Lige narodov skupine A), potem lahko dobimo ven zelo zanimivo skupino, v kateri so oz. bi bile: Francija, Nizozemska, Avstrija in Poljska. V skupini E so Belgijci gladki favoriti, za 2. mesto se bodo borili Slovaki ter Romuni in zmagovalec dodatnih kvalifikacij iz Lige narodov skupine B, v kateri so Izrael, Bosna in Hercegovina, Ukrajina in Islandija. Moram reči, da je ta kvalifikacijska »skupina« zelo zanimiva. V skupini E EURO-a bo zelo zanimiv boj za napredovanje. V skupini F najdemo Portugalce, evropske prvake iz leta 2016, pri katerih še vedno najdemo enega izmed najboljših nogometašev v zgodovini te igre, Cristiana Ronalda. Zraven njih so še Turki, kateri so v svoji kvalifikacijski skupini za sabo pustili Hrvate in Čehi. V to skupino se bo še uvrstil zmagovalec dodatnih kvalifikacij iz Lige narodov skupine C, v kateri so Gruzija, Grčija, Kazahstan in Luksemburg.

Sem katero skupino izpustil? Seveda! Za nas, Slovence, najpomembnejšo. Skupina C EURO-a 2024 izgleda tako: Slovenija, Danska, Srbija in Anglija! Dejstvo je, da nismo imeli sreče pri žrebu. Favoritinji skupine sta Danska in Anglija. Slovenija in Srbija bosta med seboj obračunali za pomembne 3 točke in iskale točke na preostalih dveh tekmah. Zakaj pomembne tri točke? V osmino finala EURO-a se od leta 2016, ko na prvenstvu sodeluje 24 držav, uvrstijo najboljše dve reprezentanci, ter 4 najboljše tretjeuvrščene. Če pogledamo prvenstvi 2016 in 2020 so se med 16 najboljših uvrščale reprezentance, ki so v svoji skupini osvojile vsaj 3 točke, pri tem pa je bila zelo pomembna tudi gol razlika. Iz prejšnjega stavka ugotovimo, da Slovenija ima možnost upati na osmino finala, vendar zato bo potrebno premagati Srbijo, proti Angležem in Dancem pa poskušati iskati točke, predvsem pa paziti na svoj gol. Če se spomnimo kvalifikacij, hitro ugotovimo, da je Slovenija dosegla 20 zadetkov in jih prejela 9. Slovenija je v teh kvalifikacijah dokazala, da zna zabijati, vendar morali bomo tudi paziti na obrambni del. Verjamem, da bo strokovni štab in igralci naredil vse za najboljši rezultat Slovenije na velikih tekmovanjih!

In kdo so favoriti prvenstva? Pol leta pred prvenstvom je o tem brezpredmetno govoriti, saj se lahko v tekoči sezoni še marsikaj zgodi. Pa vendarle. Mislim, da moramo zmagovalce iskati med temi reprezentancami: Hrvaška, Anglija, Francija, Belgija in Portugalska. Slovenija? V kvalifikacijah smo dokazali, da se lahko kosamo z Danci. Angleži imajo generacijo, ki mora začeti osvajati lovorike, a če se postavimo čvrsto, zakaj pa jim ne bi zagodli? Potem pa je tu še Srbija, katero bo potrebno premagati. Osmina finala? Zakaj pa ne!

Slovenija na EURO 2024

20. november 2023 je novi datum, ko bo ostal zapisan v zgodovino slovenskega nogometa. Slovenska nogometna reprezentanca se je 2. v svoji zgodovini uvrstila na evropsko prvenstvo!

Če se osredotočim le na slovensko reprezentanco. Zadnje veliko tekmovanje, na katerega smo se uvrstili je svetovno prvenstvo 2010. Od uvrstitve nanj je že minilo 14 let. In kaj se je zgodilo v teh 14 letih? Marsikaj. Za največji »uspeh« v tem obdobju lahko štejemo uvrstitev v dodatne kvalifikacije za EURO 2016. In to je to. Selektorji so se menjavali, vse dokler ni prišel nazaj selektor, ki je bil tvorec zadnjega velikega uspeha.

Matjaž Kek. To je njegov drugi mandat na klopi slovenske reprezentance, katerega je začel 27. novembra 2018. Ko se ga spominjamo iz prvega njegovega mandata, pomislimo na 2. uvrstitev na svetovno prvenstvo. Sedaj je popolnil svoj življenjepis še z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo! Fantastično! Slovenska reprezentanca je vse od njegovega odhoda leta 2011 pa do novembra 2018 trpela. In trpela je tudi pod njegovim vodstvom. Trpela je vse do lanskega 3. kroga lige narodov, ko je remizirala na Norveškem (pred tem je delovala nezainteresirano in pred tekmo na Norveškem je sramotno izgubila v Beogradu in takrat se je javnost močno obregnila ob slovensko reprezentanco). Od tistega trenutka dalje je v reprezentanci začelo »štimati« in danes se lahko veselimo velikega uspeha slovenskega nogometa. Zato lahko zapišem, da pot do sem še zdaleč ni bila idealna. Še več, bila je trnova.

Zahvala za ta fantastičen uspeh gre tudi predsedniku Nogometne zveze Slovenije, g. Radenku Mijatoviću. Predsednik je z Matjažem Kekom vztrajal. Vztrajal do konca. Šel je preko vseh. Poslušal ni nobenega. Ne javnosti, ne strokovnjakov in ne navijačev. In…lahko mu samo snamemo kapo in rečemo: »Gospod predsednik, hvala«.

Žreb skupin za evropsko prvenstvo leta 2024 je bil opravljen 9. oktobra 2022, ko je Slovenija padla v skupino H skupaj z Dansko, Finsko, Kazahstanom, Severno Irsko in San Marinom. Že takrat se je v medijih vil val optimizma, čeprav smo v skupino dobili skandinavski državi, katere nam nikoli niso ležale. Če pogledamo samo zadnjo Ligo narodov in te kvalifikacije opazimo, da smo doma izgubili s Švedsko, premagali Norveško, remizirali z Dansko, premagali Finsko, v gosteh pa je naša bilanca takšna: remi z Norvežani in Švedi, ter izgubili proti Fincem in Dancem. Po zgornji analizi vidimo, da se še vedno nismo rešili kompleksa skandinavskih držav. Potem smo imeli v skupini še San Marino, o katerem ni potrebno izgubljati besed, ter Severno  Irsko in Kazahstan. Z ekipami iz otoka smo vedno bili zanimive bitke (tako klubi, kot reprezentanca), prvič pa smo se odpravili daleč na vzhod, v Azijo (Kazahstan spada pod UEFA). Če pogledamo končno lestvico skupine H, Slovenija je osvojila 2. mesto z kar 22 točkami. Pred zadnjim kolom sta se za 2. mesto borila Slovenija in Kazahstan, katera sta obračunala med sabo. In zmagala je Slovenija! Če na hitro analiziramo te kvalifikacije, vidimo, da je skupina bila težka, a tekmovalna. Doma smo izgubili le dve točki, proti Dancem smo remizirali, v gosteh pa mora reprezentanca, kakršna je naša, iskati možnosti na vsaki tekmi in na tistih, na katerih se pokaže možnost za zmago, mora zmagati. In to nam je letos uspelo tako v Kazahstanu, kot na Severnem Irskem in tudi v San Marinu.

SLOVENIJA GRE NAPREJ!

Vikend v Beogradu - F4 Euroleague in tekma Crvene zvezde

Pred 3 tedni sem se v Beogradu udeležil Final Four Euroleague. V bistvo že takoj lani, ko sem izvedel, da bo v Beogradu turnir najboljše četverice, sem vedel, da bom na nek način poizkušal dobiti karte. In takoj ob začetku sezone sem začel s postopkom nakupa kart. Najprej sem pisal na Euroleague, katera me je potem preusmerila na Eventim Srbija, s katerim sem potem uredil vse potrebno za nakup vstopnic za vse 4 tekme Final Four-a. Naj ob tem povem, da ob nakupu kakršnihkoli vstopnic vedno pošljem elektronsko sporočilo, v katero dodam priponko »Certificate of disability«, katerega sem si pred leti sam napisal s pomočjo moje zdravstvene dokumentacije, nato pa dal le-tega podpisati svoji zdravnici. Do sedaj noben organizator ni zahteval še kakšne dodatne dokumentacije in vedno sem brez težav prišel do kart. Navadno je tako, da morem eno kupiti, eno pa dobim brezplačno. Tako je bilo tudi v tem primeru, za 4 tekme, sem dobil 8 vstopnic, 4 sem dobil, 4 pa sem kupil brezplačno.

Kot sem že v prvem odstavku napisal, sem dokaj zgodaj začel s postopkom kart, prav tako pa sem začel iskati primerno stanovanje. Saj veste, hitreje rezerviraš, cenejše je. In sem rezerviral. Za 3. Nato pa se je zgodila sprememba in zgodilo se je, da ne bomo šli 3, ampak samo 2. Zato sem začel iskati novo sobo za 2, saj je šel z menoj osebni asistent. Še vedno sem dobil stanovanje za zelo ugodno ceno, čeprav, je bilo do Final Four-a dobra 2 meseca. Rezervacije sob opravljam preko Bookinga. V njega vpišem destinacijo, datum, vse kar si pač želim. In še uporabim filter »Prilagojeno invalidnim gostom«. Nato filtru zaupaš. In sem rezerviral novo sobo. Ob rezervaciji sem izpolnil še »Posebne zahteve«, kamor sem napisal, kakšen je vhod, če ima kje kakšno stopnico in podobno. Na mojo rezervacijo sem dobil odgovor, da ni nobenega problema in da sem dobrodošel. Super, fajn, sem si mislil.

Moje potovanje se ni začelo v petek, ampak že v četrtek. Ne dobesedno, ampak zaradi obvestila lastnice, da stanovanje ni dostopno! Kaj? Ni dostopno? Resno? Saj se hecate, kajne? Kako ni dostopno, če imate na Booking.com to napisano, zraven tega pa sem ob rezervaciji napisal sporočilo, na katerega sem dobil pozitiven odgovor? Nato sem si preko WhatsApp-a dopisoval z lastnico, katera je odpisovala na obroke, aktiviral sem prijateljico, katera živi v Srbiji in nato ji je, po nekaj urah, lastnica napisala, da ima še eno stanovanje, ki je dostopno. Takrat sem bil pomirjen. Vendar, v petek ob prihodu v Beograd (okrog 14h) je sledil novi šok! Stanovanje ni bilo prilagojeno! Neverjetno! Lastnica se je sicer trudila (delala se je), da bi našla drugo opcijo, a je seveda ni. Oba z asistentom sva se spogledala in se odločila, da greva na pijačo, kjer bova poiskala novo lokacijo. Sam sem še kontaktiral v Srbiji živečo prijateljico in mi je pomagala poiskati novo nastavitev. Kakšno naključje, ona in jaz sva v nekaj minutah našla enako rezervacijo in z asistentom sva odhitela tja. Soba je bila majhna, kopalnica še bolj, a za prespati je bilo!

Končno sva se lahko odpeljala do Kombank Arene! Naj takoj povem, da sem ob vstopnicah (žal so bile Print&Home) prejel še parkirno karto za dostop do parkirišč v Kombank Areni. A žal so bili organizatorji totalno neorganizirani, zato sva zamudila skoraj celi 1. polčas tekme Žalgiris – Fenerbahce. Končno sva lahko vstopila v Kombank Areno in začela uživati v vrhunski košarki. V areni sem ugotovil, da sem doma pozabil slovensko zastavo, zaradi česar sem bil kar malo slabe volje, a povsem nič čudnega ni, da sem jo pozabil po vsem, kar se je v četrtek dogajajo. Prostor za osebe na vozičkih je rezerviran bolj od strani/kota, kar mi je dejansko najboljša pozicija za gledanje športnih dogodkov, saj imaš brez večjega premikanja glave vrhunski pogled na dogajanje na parketu/igrišču. Drugi polčas je bil vrhunski, epski, napet do samega konca. Zmagal je Fenerbahce v zelo zanimivi končnici, kjer bi Litovci, kateri so bili najprijetnejše presenečenje letošnje Euroleague, skoraj pripravili senzacijo, vendar na koncu so Turki tekmo prepričljivo dobili. Ta tekma je bila po mojem mnenju najboljša tekma na Final Four-u, tako iz dogodkov na igrišču, kot tudi na tribuni. Tako Turki kot Litovci so znani kot eni od najboljših košarkarskih navijačev na svetu! To so uprizorili tudi na tej tekmi. Priznam, Slovenci smo dobri, smo vrhunski, verjetno spadamo med top 5 naj košarkarskih navijačev na svetu, a to, kar so na polfinalni tekmi uprizori Turki in Litovci, je povsem druga dimenzija navijanja! Tako strastno, tako glasno, tako noro! Nato je sledil premor do poslastice večera Real Madrid – CSKA Moskva. Verjetno je prvi klub razlog, zakaj je ogromno Slovencev ta vikend preživelo v Beogradu. Pa ne zato, ker je to Real, niti ni slovenski klub, ampak za Real Madrid zadnji dve sezoni igra največji talent Evrope, Luka »The Don« Dončić! To je bila prva tekma, ko sem videl, kako potekajo predstavitve igralcev pred tekmo. In moram reči, da je bilo naravnost noro! Kakšna predstavitev! In potem tekma najuspešnejših košarkarskih kolektivov v Evropi. In to kakšna tekma za navijače Reala in za nas, navijače Luke Dončića! Luka Dončić je dokazal, da je vrhunski igralec, saj je bil eden od junakov zmage v polfinalu, kjer je dokazal, da je pozabil lanski FinalFour. Letos ni podlegel pritisku in je odigral odlično polfinale! Tako, pa smo dobili para za nedeljsko dogajanje v Kombank Areni: Žalgiris proti CSKA Moskva in Fenerbahce proti Real Madridu!

Sobota. Iz sobe sva se z asistentom opravila zelo pozno. Okoli 12h. Z avtom sva se odpravila v center Beograda. Tam sva poiskala parkirno mesto za najin avtomobil, nato pa sva se peš odpravila v mesto. Malo sva šla na ogled mesta, nato sva šla na kosilo, sladoled, malo po trgovinah, do Kalamegdana in popoldan je minil, kot bi mignil. Vendar poslastica se je zgodila zvečer! Saj veste, saj me poznate. Moral sem izkoristiti Beograd in na mojo veliko srečo, je v Srbiji tisti dan potekalo še zadnje kolo njihovega prvenstva. In klub, za katerega navijam v Srbiji, Crvena Zvezda, je igrala na svojem stadionu, Marakani! To, da bom šel na tekmo, sem vedel takoj, ko je bilo jasno, da grem ta vikend v Beograd in da Crvena Zvezda igra zadnjo tekmo doma. In z asistentom sva se odpravila dokaj hitro do nje, saj so mi iz kluba sporočili, da naj pridem dovolj hitro, da bom dobil prostor. Ob tem naj povem, da sva imela oba z asistentom brezplačen vstop. Avto sva parkirala v bližini stadionov. Da. Dveh. Tako stadion JNA, kot Marakana sta v istem delu mesta. Še več. Razdalja med njima je cca. 500 metrov. Seveda sva se prvo zmotila in odšla proti JNA, vendar sem jaz hitro ugotovil svojo zmoto in se obrnil proti Marakani! Bolj sva se bližala Marakani, več je bilo navijačev, več je bilo petja pesmi in navijanja! Kakšno vzdušje že izven stadiona, mislil sem si, kaj šele bo! In res, vendar pred odhodom na stadion sem si še moral kupiti šal, če smo realni, najboljšega kluba na področju nekdanje SFRJ. Preprosto, šali so obvezen del moje navijaške opreme in brez njih, navijanje ni isto. Kakšno vzdušje je bilo na Marakani! Tisti večer je Crvena Zvezda slavila naslov prvaka, dobila je pokal, zmagala tekmo in najzvestejši navijači Crvene Zvezde Delije, so pričarale vzdušje, kakršnega še nisem doživel (mogoče vse tekme NK Maribora v Ligi prvakov in tekma Slovenija – Rusija v Ljudskem vrtu). Resno. Tako sem zgoraj napisal za Turke in Litovce, lahko tukaj napišem. Delije so najboljši navijači na svetu! Kakšno navijanje, kakšno vzdušje, pirotehnika, šali, zastave, dresi! Vse v rdeče beli kombinaciji! Hvala bogu, da sem imel to srečo, da sem lahko doživel tekmo na Marakani. Že na tej tekmi je bilo navijanje noro, kakšno šele je, ko k njim pride Partizan ali pa ko igrajo pomembne evropske tekme. Verjamem, da bom tudi to enkrat doživel!

Nedelja. Nov dan. Nov dan za športne užitke. Pozno dopoldan in zgodaj dopoldan, sva z asistentom preživela v mestu, kjer sva se malo sprehajala, šla na kosilo, po kosilo pa sva se odpravila proti Kombank Areni, da se nama ne bi ponovil scenarij izpred 2 dni, ko sva zamudila celi polčas 1. tekme. In se nama ni. Tokrat sva s parkirno karto brez težav prišla v območje Arene, parkirala avto in se odpravila v Areno. Prostor je bil izbran že od petka tako, da s tem ni bilo večjih težav. Ker je bilo še dovolj časa, sva še Areno malo fotografirala. Naj ob tem povem, da je ta Arena resnično krasna in zelo velika. Nato pa se je dogajanje v Areni začelo. Najprej je bila na sporedu tekma za 3. mesto, Žalgiris – CSKA Moskva. In kakšna tekma je to bila. Žalgiris je bil odličen, njihovi navijači so zopet bili naravnost fantastičen in Žalgiris je kljub slabi zadnji četrtini, uspel premagati velikana in osvojiti 3. mesto, kar je bilo dopolnitev največjega presenečenja v letošnji Euroleague! Po tej tekmi, sva se z asistentom spet okrepčala in čakala na finale med Real Madridom in Fenerbahčejem. Par minut pred tekmo je sledila spektakularna predstavitev ekip. Organizatorji so to pripravili na resnično fascinanten način! In začel se je finale. Če odmislimo dogajanje na igrišču, ni dvoma, kdo je bil zmagovalec. Turki! A na igrišču je bila slika drugačna, igrišče pa je v športu edino merilo. In tukaj je bil Real boljši in je osvojil 10. evropski naslov! Lahko rečem, da prepričljivo. Zasluženo. Vendar, ta naslov je naredil Slovence, po 17. septembru 2017, ko smo osvojili naslov evropskih prvakov, spet ponosne! Namreč, igralec Reala, Slovenec Luka Dončić, je osvojil še drugi evropski naslov, prvega s klubom! Luka Dončić je postal še evropski klubski košarkarski prvak! S stilom! Proglašen je bil za MVP rednega dela sezone, bil je izbran v najboljšo peterko v sezoni in bil je MVP FinalFour-a! Nato je sledila še podelitev medalj in dvig pokala!

Ponedeljek pa je bil dan za vračanje domov.

Zdaj pa dobronameren nasvet za vse osebe na vozičkih, še posebej električnih. Na Balkanu si rajši rezervirajte hotele, kateri imajo dostop z vozičkom. Hoteli se ne morejo tako igrati med svojim poslovanjem. Pa tudi, če boste rezervirali hotele relativno zgodaj, ne bodo nič kaj dražji od apartmajev. Sam vem, da na Balkanu od letošnjega leta gledam samo hotele. Za prvomajske praznike, smo hoteli prespati v Mostarju, kjer se je zgodilo enako kot je opisano zgoraj in smo se rajši odpeljali naprej proti morju. Medtem, ko pa je Hotel Bistrik v Sarajevu bil odličen, čeprav ni imel dvigala, je imel urejen dostop z vozičkom in tudi sobe v pritličju. Pa še osebje je bilo prijazno.

EVROPSKO PRVENSTVO V KOŠARKI - SLOVENIJA EVROPSKI PRVAK

Namenoma sem čakal, da se evforija od nedelje poleže. Ne! Ni se polegla. Niti slučajno. Slovenija je od nedelje, 17. 9. 2017 EVROPSKI KOŠARKARSKI PRVAK! Verjamem, da ste od nedelje do danes vsi počasi dojeli, da je to res. Da je to resničnost. Resničnost, katera se nam je zdela pred začetkom evropskega prvenstva neverjetna. Skoraj nemogoča. Ampak, to je resničnost. Resničnost, ki bo trajala 4 leta, zaradi sprememb v FIBA-inem koledarju.

Slovenija je na prvenstvu odigrala 9 tekem. 5 v Helsinkih in še 4 v Istanbulu oz. Carigradu oz. Bizancu oz. Konstantinoplu, kakorkoli želite. Slovenija je igrala v skupini A, kjer je poleg nje bilo še 5 ekip in sicer: Poljska, Finska, Grčija, Islandija in Francija. V tem vrstnem redu so popadale ekipe pred veliko Slovenijo. Nato so se Slovenci preselili v Istanbul in premagali še Ukrajino, Latvijo, Španijo in Srbijo. Nasprotnikov ne moremo deliti na lahke ali težke. Lahko jih delimo na dobre in malo manj dobre. In seznam tistih malo manj dobrih, je milo rečeno presenetljiv. Odmislimo Poljake, Islandce in Ukrajince. Tekme s Poljsko sicer nisem gledal, ampak so bliže Islandcem in Ukrajincem, kot pa Špancem in Srbom. Seznam malo manj dobrih sedaj dopolnjujem z Francozi in Španci! Da. To si upam narediti. Nekateri boste rekli, da sem si dovolil preveč. Pa sem si res? Samo toliko za spomniti. Francozi so pokurili Evropo leta 2013, Španci pa leta 2011 in 2015. In kaj je z njimi naredila Slovenija. Premagala jih je. Res? Premagala? Ne, ni jih premagala, Slovenija je Francoze in Špance…hm, katero besedo naj uporabim? Naštel jih bom nekaj, vi pa si jo izberite, katero si želite. Deklasirala. Razmontirala. Uničila. Povozila. Ste sedaj zadovoljni? Seveda ste, Slovenija je evropski košarkarski prvak!

Slovenija je evropski košarkarski prvak. Upam, da ne boste po prejšnjem prebranem stavku, ki se je že tretjič ponovil, zaprli. Če pa boste, pa tudi prav. Ampak to je dejstvo. Dejstvo, ki se ga ne da spremeniti. A ni to evropsko? Da, vem, vsi uporabljajo svetovno, ampak sedaj smo evropski prvaki. Mogoče bomo lahko čez 2 leti uporabljali besedo svetovni.

Na igro košarke se ne spoznam v detajle, zato ne bom veliko fantaziral o njej. Ampak vseeno se bom posvetil naši igri na malce drugačen način. Slovenija je na tem prvenstvu bila EKIPA. Ekipa je premagala vse, tudi tiste, za katere smo menili, da je nemogoče. Ekipa je bila povezana, videlo se je, da verjamejo sami sebi, da si zaupajo, da verjamejo ljudem, ki jih vodijo. Spomnimo se najtežjih tekem (Finska, Grčija, Latvija, Srbija), v ključnih trenutkih je Slovenija odigrala, kot še nikoli. Odigrala jih je fantastično, odlično, odločno. Slovenska igra ni bila strahopetna nikoli. V igri ni bilo zaznati nervoze, igralci so igrali svojo igro, ki jim je dala uspehe na predhodnih tekmah. Slovenija je na letošnjem sanjskem evropskem prvenstvu rasla od prvega dne priprav. Ne, ne letošnjih, ampak že lanskih, ki so bile prav tako pomembne, saj se je Slovenija morala še uvrstiti na to evropsko prvenstvo.

Velik del je opravila Košarkarska zveza Slovenije. Bodimo pošteni. To, da se je na klop usedel strokovnjak Igor Kokoškov je bil, lahko brez težav zapišem, zadetek v polno. Zadetek, o katerem se bomo športni in tudi (ne)športni fanatiki pogovarjali še dolgo. Zelo dolgo. Igor Kokoškov. Moški, ki ne spreminja obraza. Moški, ki ve, kaj hoče, kako hoče. Moški, ki ve, kako voditi EKIPO. Igor Kokoškov je prinesel v slovenski ekipni šport svojo mirnost, svoje znanje, svojo karizmo. Če ga primerjamo z ostalimi selektorji, je oseba, kateri je slovenska javnost popolnoma zaupala. Dobro, zaupamo tudi ostalim tujcem na slovenskih klopeh. Vrnimo se h Kokoškovu. Igor Kokoškov je bil pripeljan z namenom, da se uvrsti na letošnji EuroBasket in da na njega odpelje 12 moških, katerim bo mar za svojo domovino. Kateri bodo dali vse od sebe za čim boljši rezultat. In to se je končno zgodilo. Slovenija si pred prvenstvom ni zadala velikih ciljev. Noben ni govoril o uvrstitvi. A vsi so govorili, da se bodo borili, da bodo za svojo domovino dáli vse od sebe. Igor Kokoškov je pokazal, kako se vodi ekipa. On jo je vodil, za moje pojme, na spektakularen način. Brez povzdignjenega glasu med minutami odmora, brez vidne nervoze, brez paničarjenja. Svojo barko je vodil tako, da je ta priplula do medalje. ZLATE! Možje na barki so mu brezpogojno zaupali, verjeli in uspeli. In nenazadnje, prepričal je tudi novinarje in navijače. In prepričal je tudi tiste, ki niso verjeli. Če dam v to zgodbo še sebe, priznam, nisem spremljal toliko pripravljalnih tekem slovenske reprezentance, ker v času  pripravljalnih tekem, nisem imel dostopa do Kanala A, kar pomeni, da si nisem mogel ustvariti svojega pravega mnenja o naši pripravljenosti, o naših zmožnostih. Ne morem reči, da nisem verjel, verjel sem, da je končno čas, da nas bodo razveselili tudi košarkarji. In so nas. Iz tekme v tekmo, iz dneva v dan, se je videlo, da se je vseh 12 ljudi in vsi ostali »poštekalo« in da se ta zgodba enostavno mora končati na način, kot se še ni nikoli. Z medaljo! In končala se je z ZLATO! To je prva zlata medalja v ekipnih športih za Slovenijo! In Igor Kokoškov si zasluži poklon vseh poklonov!

Zgoraj sem izpostavil besedo EKIPA. Mislim, da se vsi strinjate, da je Slovenija postala evropski košarkarski prvak tudi zato, ker je Igor Kokoškov bil vodja na klopi in je enako vlogo dodelil nekomu na igrišče. Seveda vodja na igrišču ne pomeni, da je igral vsako tekmo po 40 minut, ne pomeni, da se ni podredil skupnim ciljem, ampak pomeni, da igralce, EKIPO povezuje, da je vzor vsem ostalim, da mu lahko ostali zaupajo,… EKIPO je povezoval eden in edini, fant s Kosez, GORAN DRAGIĆ! Preprosti fant s Kosez je bil, oz. je lahko vzor vsem. Goran Dragić je odigral prvenstvo življenja. Igral je zase, za prijatelje iz reprezentance in tudi za nas, Slovence. Goran Dragić ni bil »zvezdnik« Slovenije, ki je govoril v slogu, jaz sem glavni, jaz sem kapetan ipd., ampak je prevzel povelje nad ostalimi 11 fanti, se z njimi spoprijateljil in bil čisto enakovreden njim. To je ostalim igralcem dálo vedeti, da so vsi enakovredni, da se ne delijo na dobre in malo manj dobre. Bil je pravi KAPETAN te reprezentance! KAPETAN, ki je v finalu dal 35 točk. Kapetan, ki je naredil nekaj tako neverjetnega v finalu evropskega prvenstva, da še danes težko vsi razumemo (jaz razumem). Kapetan je kapetansko priznal, da ne more več in da more nekdo prevzeti njegovo vlogo na igrišču. Igralci, njegovi soigralci so to razumeli in tekmo zmagovito pripeljali do konca! Kako fantastično. Kako epsko. Kako veličastno. Goran Dragić je bil izbran tudi v najboljšo peterko EuroBasketa 2017! In kot se za evropskega prvaka spodobi, postal je NAJKORISTNEJŠI IGRALEC PRVENSTVA – MVP!

Goran Dragić je pred evropskim prvenstvom najavil slovo od reprezentance. To je njegova pravica in njegova odločitev. Ampak, KAPETAN je poskrbel, da bo Slovenija tudi v prihodnosti imela igralca, na katerega se bo lahko zanesla in gradila svojo svetlo prihodnost. KAPETAN je v času priprav in prvenstva vzel pod okrilje igralca, za katerim nori celo Vesolje. KAPETAN je bdel nad upom, kakršnega na tem prostoru, vse od tragične smrti Dražena Petrovića še ni bilo. KAPETAN je imel pod nadzorom »otroka« Luko Dončića! Luka Dončić. Kaj napisati o tem fantu, o katerem že več kot leto beremo, kot o enem največjih igralcev v Evropi in tudi na svetu. 18-letni Dončić. Kaj ta človek dela pri 18 letih. To je nemogoče. In kaj je ta otrok delal preden je postal star 18 let? To je naravnost spektakularno! Luka Dončić je v lanski sezoni igral za najboljšo evropsko ekipo. Real Madrid. In ne, ni bil 12. igralec, ne, ni igral po 3 minute na tekmo in ni bil med slabšimi. Nasprotno! Bil je eden najboljših v dresu Reala. Da. Prav ste prebrali! V lanski sezoni je svoj talent demonstriral tako na španskih tleh, kot tudi na evropskih tleh. Prebil se je v prvo peterko kraljevega kluba, bil na naslovnicah vseh športnih časnikov, praktično ni minil teden, ko novinarji ne bi poročali o njemu. On je talent, katerega je bilo potrebno še izbrusiti, da se je začel svetiti. In v lanski sezoni je začel svetiti, čeprav je nekoliko razočaral na Final Fouru Evrolige, vendar to mu ne gre zameriti. In potem EuroBasket 2017! Spektakularno! Fantastično! Noro! Diamant je zasijal. Z vso svojo sijočo. Njegove igre so bile neverjetne, njegova tehnika na vrhunskem nivoju, njegov pregled nad igro je navdihujoč. Ko ni šlo Dragiču, je šlo njemu. Je igralec, ki je Sloveniji prinesel tisto mladostniško navihanost, katera ga je krasila skozi vso sezono 2016/17. Luka Dončić je na EuroBasketu navdušil tudi z svojo mirnostjo, osredotočenostjo in neverjetnim entuziazmom. A tudi on je v finalu proti Srbom imel veliko smolo, saj je v tretji četrtini nerodno padel in si zvil gleženj, zaradi katerega ni mogel nadaljevati tekme. Luka Dončić je bil najboljši na svojem položaju in tudi on je bil izbran v najboljšo peterko prvenstva!

Vsi govorijo le o dveh igralcih, ki sta vsekakor zaznamovala EuroBasket 2017, katera sta tudi bila v najboljši peterki prvenstva, eden od njiju je bil celo izbran za najkoristnejšega igralca (MVP). Vendar preprosto ne moremo pozabiti na ostalih 10 košarkarjev, ki so skupaj z njima spisali neverjetno zgodbo. Zgodbo o uspehu. Zgodbo, o kateri se bo govorilo še precej časa. Ob Goranu Dragiću in Luki Dončiću je zlato medaljo osvojilo še 10 junakov in to so: Klemen Prepelič, Gašper Vidmar, Matic Rebec, Anthony Randolf, Edo Murić, Jaka Blažič, Saša Zagorac, Vlatko Čančar, Žiga Dimec in Aleksej Nikolić. Vsi, preprosto vsi, si zaslužijo globok poklon, kajti tudi oni so zaslužni za to zlato medaljo. Kaj zaslužni, oni so povsem enakovredni igralcema, ki sta bila izbrana v najboljšo peterko prvenstva. Nenazadnje so nekateri od teh igralcev uspešno pripeljali finalno tekmo do samega konca!

Priznati si moramo, da tega resnično nismo pričakovali. Upali smo, da je vendarle prišel čas, za slovensko košarkarsko medaljo. In sedaj jo imamo! ZLATO! Mislim, da si je slovenski narod, vsi, ki delajo v slovenski košarki, to zaslužili. Sedaj je njihovo delo poplačano. Ta medalja je plod dobrega in trdega dela v slovenskem športu. In tudi, na neki način je to zahvala naših košarkarjev, nam, navijačem, ki jih že dolga leta spremljamo po Evropi in malo tudi izven njenega dosega. Na tem mestu naj povem, kot Slovenec, seveda navijam za vse druge slovenske reprezentance, da sem na neki način prav poseben navijač slovenske košarkarske reprezentance, saj jo od leta 2017 vseskozi v živo spremljam na velikih tekmovanjih, kakor tudi na domačih kvalifikacijskih tekmah. Tudi letos sem bil na Finskem, kjer sem videl zmagi nad Finci in Grki.  Morda pa v prihodnjih letih tudi na kakšen gostovanju. Naslednji dve velikih tekmovanjih bosta daleč na vzhodu, a kdo ve, morda se vidimo tudi tam.

Ogled motociklističnih dirk v Brnu

Zadnja leta, sploh od takrat, ko so prenosi motociklističnih dirk na eni od slovenskih televizij, redno spremljam dogajanje v MotoGP, malo pa tudi v Moto2 in Moto3.

Prejšnji konec tedna sva se z atijem odpravila na Češko, natančneje v Brno, kjer sva si ogledala petkove proste treninge, sobotne kvalifikacije in nedeljske dirke. »Priprave« na odhod so se začele že veliko prej. V meni se je porodila želja, ideja, da bi, v kolikor res gremo v Brno, videl še zakulisno dogajanje, natančneje paddock in vse kar se v njem dogaja. Zavedal sem se, da bo to zelo težko izvedljivo vendar, če veš, na koga se obrniti in na kakšen način mu predstaviti željo, potem tudi zelo težke stvari postanejo izvedljive. Zato sem se obrnil na osebo, za katero sem menil, da je sposobna urediti ogled paddocka. Vse od začetka mi je ta oseba dala vedeti, da obstajajo možnosti, da vidim paddock ali pa tudi, da ga ne vidim. Da je ogled paddocka možen sem izvedel šele večer pred odhodom, zato smo se morali na hitro odločiti, ali gremo ali ne. Seveda odločitev ni bila niti malo vprašljiva!

V petek zjutraj, ob 4h, ko smo morali kreniti na pot, je mami nenadoma zbolela in ni mogla iti zraven. Z atijem sva kontaktirala oba bratranca, Žana in Primoža, vendar tudi onadva nista mogla iti zraven, zato sva se na 420 kilometrsko dolgo pot odpravila z atijem sama. Vožnja je potekala mirno, brez večjih zapletov in malo pred 9h sva prispela na dirkališče v Brno. Nato sva parkirala avtomobil, se najedla sendvičev in paradižnika in začela iskati paddock. Po nekajminutnem pogovarjanju z varnostniki, sva ugotovila, da je paddock čisto na drugi strani dirkališča, kamor sva se odpravila peš. Pot je bila relativno dolga, razgibana in na njej sva srečala trume navijačev, ki so se pomikali proti dirkališču. Ko sva prispela pred paddock, sva kontaktirala osebo, s pomočjo katere sva lahko prišla v paddock.

Paddock! Lahko rečem, da sva prišla v drug svet. Svet znanih oseb, hitrih motorjev, lepih deklet, glamurja, ogromnih tovornjakov in drugačnega tempa življenja. Najprej sva se sprehodila do konca paddocka. Šla sva do ograje, ki je bila čisto ob dirkališču. Nato sva tam bila par minut in si ogledovala prihod dirkačev z motocikli iz garaž na dirkališče. To je bilo resnično nekaj neverjetnega. V garažah imajo dirkališči omejitev hitrosti, nato pridejo do črte, ki označuje konec omejitev in dirkač zategne ročico za plin do limita. Ogledala sva si par krogov in vsakič, ko so dirkači dirjali po ciljni ravnini, sva bila navdušena. Nato sva odšla proti izhodu iz paddocka, vmes sem še slikal z dekleti, ogledoval vse živo,… Vendar brez zavijanja med tovornjaki do garaž ni šlo! In najprej sva zavila med tovornjakoma Hondinih dirkačev Danija Pedrose in seveda do aktualnega svetovnega prvaka, do mladeniča, ki dokazuje, da si upa, da se ne boji nikogar, do dirkača, ki dirka brezkompromisno, do Marca Marqueza! Seveda se je tam zbralo še nekaj njegovih fanov, ki so, tako kot jaz, čakali na podpis, na skupno sliko z mladeničev, kateremu je popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo, glavno, da on zmaguje in se zabava med dirkanjem. Čakali smo malo časa, nakar je prišel iz garaže in nato se je pričela bitka za podpis in fotografiranjem z njim! In seveda se mi je uspelo slikati z MARCOM MARQUEZOM! Bilo je fenomenalno, da sem se lahko slikal z svetovnim prvakom! Nato sva se pomaknila do garaže Danija Pedrose, kjer mu je eden od mehanikov čistil dele motocikla. Prav tako sem se z njim tudi slikal. Po dogodivščinah pri Hondi sva se nato še odpravila do tovornjaka, ki nosi številko 46. Verjetno boste vsi vedeli, kdo nosi to številko. To številko ima dirkač, katerega vsi poznamo pod vzdevkom Doctor! Se vam sanja o katerem govorim? Seveda govorim o dirkaču, ki je bil 9-krat svetovni prvak, od tega 6-krat v razredu MotoGP, Italijanu Valentinu Rossiju! Šla sva do vrat, ki vodijo v njegovo garažo, pred katero se je zbralo kar lepo število njegovih privržencev. Začelo se je nekajminutno čakanje, nakar 9-kratni svetovni prvak v vseh kategorijah stopi ven in vsi, ki smo bili tam, smo si želeli, da bi se lahko z njim slikali. Vsem to na žalost ni uspelo, vendar tudi stisk roke, ni nič slabši. Po stisku rok z Valentinom sva se z atijem odpravila do izhoda paddocka, kjer sva počakala osebo, katera nama je omogočila, da sva si lahko paddock doživela, se ji zahvalila in odšla naprej.

Po ogledu paddocka, sva se odpravila iskati primeren prostor, kjer bi si lahko v miru ogledala petkove proste treninge. Namestila sva se na vrhu trase, kjer se je videlo motocikliste v 2 zavojih. Tisti dan, je bilo vreme oblačno, obstajala je možnost dežja. In res. Med treningom MotoGP-ja je začelo močno deževati, vendar z atijem sva bila dobro opremljena, saj sva imela seboj dežnik in pelerino. Prav tako, pa so nama na pomoč priskočili reševalci, s svojim avtomobilom, saj so odprli prtljažnik, ki je postal nekakšna streha in so mi ponudili prostor pod njem. Petek je bil dan na privajanje hrupa motorjev, na navdušenje ob vsakem zavoju vsakega motociklista in na misel, da je bil to šele prvi dan tridnevnega dogajanja v Brnu! Po končanih prostih treningih sva se odpravila do avtomobila in se odpravila iskati sobo, ki sva si jo predhodno rezervirala. Zaradi nepoznavanja cest sva se do sobe odpeljala po dalji poti, a že hitro po namestitvi sva se v mesto Brno odpeljala po veliko krajši poti. Odpeljala sva se točno v center mesta, kjer sva pakirala avto in začela iskati restavracijo, kjer bi lahko potešila lakoto. Ker sva bila zelo lačna, sva zavila v azijsko restavracijo, kjer sva si naročila vsak svojo porcijo in jo zmazala. Po kosilu sva se odpravila na krajši ogled mesta. Šla sva tudi proti cerkvi, ki je bila na nekem hribu, vendar do vrha nisva mogla, ker ni bilo dostopno z vozičkom. Nato sva se odpravila iskati mesto, kjer bi lahko poskusila češko pivo. Našla sva prostor, kjer je bila gostilna, si naročila pivi in jih spila. Ugotovila sva, da je češko pivo zelo dobro, zato sva jih kar nekaj spila. Ker je bila ura že dosti sva se odpravila proti Pensionu. Ko sva prispela tja, sva spila še pivo in se odpravila spat.

Naslednje jutro sva v Pensionu pozajtrkovala in se odpravila proti dirkališču. Med vožnjo proti njemu sva ob cesti videla trume ljudi, ki so z nahrbtniki počasi hodili proti dirkališču. Z avtom sva se pripeljala v okolico dirkališča in vsak policaj je hotel, da zavijeva na njegovo parkirišče, vendar sva se ob dejstvu, da imava voziček, prebila vse do dirkališča. Tam sva pokazala karto, katero sva kupila v Sloveniji, vendar, ker ni bila v redu, sva morala na blagajno iti po drugo. Zraven dveh vstopnic, ki sta veljali 3 dni, sva dobila še parkirno karto. Tako sva lahko parkirala avtomobil na 2 mestih. V soboto sva se odločila, da bova kar zraven vseh ostalih ljudi na vozičku. Videl sem enak ovinek kot v petek, vendar z druge strani. Na dirkališču sva bila vse od 9h ure zjutraj, ko so se začeli prosti treningi. Pri dirkačih nikoli ni vprašanje, ali bodo dirkali na polno ali ne. Bil sem navdušen na polaganjem ovinkov motociklistov. Okoli 11h so se začele kvalifikacije. Pred kvalifikacijami sva se z atijem odpravila na ogled dirkališča. Ugotovila sva, da se da sprehoditi skoraj okoli in okoli dirkališča. Med hojo okoli dirkališča sva prišla do druge najdaljše ravnine na dirkališču, kjer je bil tudi vhod. Tudi ta vhod je bil za osebe s posebnimi potrebami in takoj sva se odločila, da bova v nedeljo šla na ta vhod, kjer je bil odličen pogled na dirkališče, saj se je videlo ovinek v levo, ovinek v desno, dolgo ravnino in nato zaviranje in oster ovinek v desno. Po določitvi mesta ogleda dirke v nedeljo, sva se počasi odpravila proti avto in prvotnemu mestu, kjer sva nato počakala na kvalifikacije razreda MotoGP. Med potjo nazaj sva se ustavila še na prodajalnem mestu Marca Marqueza, ki sem si kupil Hondino kapo s številko 93 in rdečo majico z enako številko! Ob 13.30 uri so se začele težko pričakovane kvalifikacije, ki so razdeljene na 2 dela, pri čemer je pomemben že zadnji prosti trening, ki traja pol ure in je že del kvalifikacij. Najboljših 10 na prostem treningu se avtomatično uvrsti v drugi del kvalifikacij, medtem ko se ostali v prvem delu kvalifikacij borijo za preostali dve mesti, ki vodita v drugi del kvalifikacij. Tista ura in pol je bila naravnost navdušujoča. Vsak dirkač se je boril za dobro linijo, za čisto linijo. Vsaka najmanjša napaka se lahko kaznuje z izgubo tisočink. Kvalifikacije so bile navdušujoče, razburljive, napete do samega konca. Ampak na koncu je zmagal najboljši! MARC MARQUEZ! Osvojil je nov najboljši štartni položaj in napovedal boj za zmago na 11. zaporedni dirki sezone.

Po kvalifikacijah razreda MotoGP sva se z atijem usedla v avto in se odpeljala v center mesta Brna. Parkirala sva avto in se odpravila iskati restavracijo. Malo preden sva jo našla, se je ulilo, zato sva zavila v najbližjo. Naročila sva si vsak svojo porcijo testenin, jaz sem si naročil preverjeno vrsto paste – špagete bolognese. Ker sva bila lačna, sva oba svoji porciji brez težav zmazala. Nato sva se odpravila malo na ogled mesta in med ogledom sva naletela na majhno gostilno, kjer so imeli vrhunsko pivo po smešno nizki ceni. Če je pivo po res smešno nizki ceni, ga enostavno moraš poskusiti vedno znova in znova. Po pivu, ki je zares pasal, sva se odpravila naprej, nakar je čez nekaj minut padla odločitev, da greva na pivo tja, kjer sva bila prvi dan. In resnično je bila to zelo modra odločitev, saj je kmalu po prihodu do tiste gostilne začelo deževati. Nastal je pravi naliv. Ampak midva sva bila pod marelo, vsak s svojim pivom tako, da nama dež ni zmotil ničesar, kar sva načrtovala. Naliv je trajal zelo malo časa, nakar je zopet posijalo sonce, kar nama je omogočilo, da sva se počasi odpravila do avta in se odpeljala do Pensiona, kjer sva spila vsak še eno pivo in se odpravila spat.

V nedeljo, 17. 8. 2014 sva se tudi zelo hitro zbudila, pozajtrkovala, pospravila sobo, se usedla v avto in se ponovno odpeljala do dirkališča, kjer je bil čas za dirke v vseh treh razredih. Seveda sva se odpeljala na vhod, katerega sva v soboto ugotovila. Na tistem delu dirkališča je bil na začetku ravnine postavljen »big screen« s prenosom vseh dirk. Odločila sva se, da bova v času vseh dirk tam, da bova imela vse pod kontrolo. Med prostim treningom sva tudi malo posnela dirkanje, prav tako pa sva se odpravila do konca ravnine, kjer sva si malo ogledovala, kako dirkači polagajo ovinke. Pogled s tistega konca je bil naravnost fantastičen! Nato sva odšla še malo naprej, pravzaprav sva se malo povzpela, kjer sva si par krogov pogledala, kakšno moč ima motor, da z lahkoto premaga višinsko razliko. Naj ob tej priložnosti omenim, da se je tam dejansko videlo, kakšno moč imajo motocikli. Po končanih prostih treningih, sva odšla nazaj na mesto ogleda dirk. Tam je bila že gneča, vendar na srečo ne prevelika in sem dobil prostor, ki je bil primeren za ogled dirke in se je tudi videlo na »big screen«. In začelo se je z dirko Moto3! Dirka je bila razburljiva, dirkači so se izmenjavali v vodstvu, na tisti ravnini, katero sva imela v živo pod kontrolo so se dogajala zanimiva prehitevanja, bilo je glasno. Vse do zadnjega se ni vedelo, kdo bo zmagovalec, navijal sem za mlajšega brata Marca, Alexa Marqueza, vendar zmagovalec najspektakularnejše dirke tistega dne je bil Alexis Masbou, Marc pa je bil šele 4. Nato je sledila pavza, katero so popestrila letala, hitri avtomobili in zabavanje ljudi z akrobacijami na motorjih. Kmalu po tistem se je začelo dirka Moto2, katera niti približno ni bila tako zanimiva kot dirka v razredu Moto3. Ker je bila že ura primerna za čas »kosila«, je ati odšel po 2 hamburgerja. Hodil je kar lep čas, saj je bila kolona neskončno dolga. Ko je prišel je šla dirka Moto2 že proti koncu. Zmagovalec dirke Moto2 je bil Španec Esteve Rabat. Po znanem protokolu po koncu dirke, pa se je nestrpno čakanje na dirko MotoGP-ja! Malo pred začetkom dirke je bila himna Češke republike, prav tako pa sem izkoristil voziček Permobil C500, kateri mi omogoča stojo. Ura je bila natančno 14.00 in začel se je krog za okrevanje v razredu Moto GP. Tribune so, ko so zagledale dirkače, dobesedno ponorele! Krog za ogrevanje se je končal, dirkači so se postavili na svoja štartna mesta, na semaforju se je prižgala rdeča luč, ki je gorela, nakar se je ugasnila in dirka se je lahko začela! Marc Marquez je štartal izjemno slabo in je zdrsnil na 4. mesto, na katerem se je vozil do konca dirke. Na dirki je Hondin voznik imel težave z gumo, zaradi česar ni mogel dirkati na polno         in ni mogel prikazati vsega svojega znanja. Valentino Rossi, ki vse težje tekmuje z mlajšimi tekmovalci, je dokazal, da še vedno obvlada svoj poklic! Z lahkoto je zadržal Marca Marqueza za svojim hrbtom, ki evidentno ni mogel dirkati na polno. Škoda za mene! Veliko veselje za vse navijače simpatičnega Italijana! Na ravnini, katero sem imel pred svojimi očmi, so motociklisti dirkali z polno hitrostjo. Na ravninah se je videlo, kateri motocikli so močnejši. Dani Pedrosa je bil boj z Jorgejem Lorenzom vse do konca, vendar je vse napade Yamahinega voznika odbil in se veselil svoje prve zmage v letošnji sezone, hkrati pa poskrbel, da je Honda nadaljevala niz neporaženosti! Navijači Valentina Rossija so bili navdušeni nad predstavo izkušenega Italijana, ki si je zaslužil stopničke na tej dirki!

Vikend, katerega sva z atijem preživela v Brnu je bil super-fantastičen, z izjemo dirke MotoGP, na kateri Marc Marquez ni uspel zmagati na 11. zaporedni dirki. Škoda, vendar Marc Marquez je odličen voznik in je iz te dirke vzel le najboljše, kar je izkoristil že na naslednji dirki in zmagal! To je bil moj prvi ogled motociklističnih dirk, verjamem pa, da ne zadnji!

Uvodni blog

Zdravo!

Ime mi je Boris in odločil sem se, da začnem pisati bloge. Uvodni blog bo namenjen predstavitvi dosedanjega poteka življenja.

Rodil sem se 25. 8. 1990 na Ptuju. Vendar že takoj ob začetku življenja se je življenje zakompliciralo. Ob rojstvu zdravniki niso vedeli kaj storiti in zgodilo se je najhujše. Postal sem otrok s posebnimi potrebami. Imam cerebralno paralizo, ki me v svojem življenju ne ovira pri nobenem cilju, ki si ga zastavim. Večina ljudi, ki ima cerebralno paralizo, ima težave tudi z epileptičnimi napadi, katere sem imel tudi sam, a sem jo po rednem jemanju ustreznih zdravil pustil za sabo in sedaj teh težav ni več!

V vrtec sem hodil na Tezno, ki je bil vrtec (mogoče je še vedno), kamor smo hodili otroci s posebnimi potrebami. V vrtcu smo imeli urejeno fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo, kakor tudi pomoč vzgojiteljic. Tega obdobja se bolj malo spomnim, edino kar je ostalo so prijatelji in prijateljice, ki smo po končanem otroškem izobraževanju nadaljevali osnovnošolsko izobraževanje v Kamniku, kjer je bil Zavod za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM) (zdaj Cirius – Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik). Iz tega obdobja se spomnim, da sem si doma zelo pogosto ogledoval knjigo Veliki atlas za majhne, kjer sem si najrajši ogledoval Evropo, evropske države in njene prestolnice, katere sem si tudi zapomnil in jih še danes obvladam!

Osnovnošolsko izobraževanje je bilo dolgo, vendar je to obdobje, kjer sem dejansko odkrival kaj zmorem, česa ne, kakšen cilj si lahko postavim, da ga bom lahko uresničil. Glede na mojo hendikepiranost je eden izmed največjih uspehov iz začetka mojega izobraževanja ta, da sem se naučil pisati z levo roko! V osnovni šoli sem imel najrajši matematiko, saj so se mi zdele številke zanimive, kakor tudi mi večjih preglavic ni predstavljala niti kakšna logična naloga. Poleg matematike, me je še zanimala predvsem geografija in vse kaj je povezano z njo. Seveda zraven šole smo počeli še veliko drugih stvari. Ker smo bili zelo dobra družba in ker nekako se fantje rodimo že z žogo v zibelki, smo nogometno igro, ki jo obožuje ves svet, prilagodili na način, da smo jo lahko še mi igrali! Seveda smo v to igro vključili še hodeče ljudi, da je bila igra še bolj zanimiva. Že od nekdaj sem zelo rad igral tudi šah, kjer sem bil zelo dober vendar, ker ni bilo prave podpore in kluba, kjer bi lahko redno igral in se razvijal v še boljšega šahista, sem počasi izgubil motiv za igranje.

V prvem razredu osnovne šole sva se z atijem odločila, da bi rada smučala tako, da bi imela vsak svoje smuči! Do takrat sva po progah v Bad Kleinkirchheimu in verjetno še kje smučala tako, da sem jaz sedel v nahrbtniku na njegovem hrbtu. Ideja se nama je zdela zelo dobra, zato sva se udeležila tečaja smučanja na Arehu, pod vodstvom ene izmed fizioterapevtk iz vrtca. Vsi verjetno poznate Bi-Ski, vendar na žalost ga nisem zmožen opravljati, zato smo se odločili, da poizkusimo na drugačen način. Imela sva vsak svoje smuči, smučarske čevlje. In kakšno tehniko smučanja sva ubrala? Med učenjem sva smučala tako, da je bila ena moja noga na zunanji strani njegove noge (leva), druga pa med njegovima nogama. In tako sva se naučila smučati! Prva najina vožnja je bila po kar strmi progi na Arehu! Od tistega leta naprej, pa vse do konca srednje šole sva smučala po vseh progah v Civetti! Tehnika se je malenkostno spremenila, saj sva ugotovila, da bi nama bilo lažje, če bi jaz stal z obema smučkama med njegovima. Ker sva smučala skupaj in je bila skupna teža kar visoka, sva se po položnih progah in tudi malo bolj strmih spustila smuk, kjer verjamem, da sva dosegala neverjetne hitrosti!

V obdobju osnovne šole, natančneje 25. avgusta 2002, sem dobil poseben električni voziček, ki ga takrat še ni bilo v Sloveniji. Moj tedanji serviser nam je takrat rekel, da je videl voziček v katerem lahko stojiš! Seveda smo bili vsi v trenutku navdušeni in smo vedeli, da ta voziček enostavno potrebujem in da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da ga dobim. Po vseh mukah, zapletih in pregovarjanju z državo in vsemi, ki morajo odobriti ta voziček, sem ga vendarle dobil!

V osnovni šoli sem doživel eno izmed najtežjih izkušenj v mojem življenju. Moral sem na operacijo levega kolka. Da je nekaj narobe z kolkom, sva z fizioterapevtko ugotovila na hipoterapiji (terapija s konji). Seveda je bilo to spoznanje zelo kruto, vendar potrebno je bilo to sprejeti. Po operaciji sem imel na sebi 5 tednov mavec, vendar mavec mi je dal dodatno spodbudo za čim hitrejše okrevanje, zato sem takoj po odstranitvi mavca začel hoditi na intenzivno fizioterapijo (tudi po dvakrat na dan) in dober mesec in pol kasneje se je videl rezultat – namreč, spet sem lahko začel izvajati hipoterapijo!

Ob koncu osnovne šole sem bil pred veliko dilemo. Kam naprej v šolo? V bistvo to ni bilo glavno vprašanje, bolj je bilo vprašanje, kje bom šolo obiskoval. Ali v Kamniku ali se bom odločil, da šolo nadaljujem bližje svojega doma – Ptuju? Na to odločitev je vplivalo mnogo dejavnikov, a odločitev je bila izključno moja! In odločil sem se, da šolo nadaljujem v Cirius Kamniku, na programu ekonomski tehnik. V srednji šoli sem spoznal nekaj novih prijateljev, s katerimi smo se družili tudi po koncu pouka na raznoraznih lokacijah v Kamniku.

V 3. letniku srednje šole se mi je ponudila edinstvena priložnost. Nekega dne pride profesor za slovenščino, ki je bil hkrati moj razrednik, v razred in nas vpraša, če bi kdo želel sodelovati v mednarodni izmenjavi dijakov z finsko šolo. Seveda sem se v trenutku odločil, da bi rad sodeloval, a ker se je prijavil še en, smo morali izvesti žreb. In na moje veliko navdušenje, sem bil izbran jaz! Zakaj sem se prijavil na izmenjavo dijakov? Razlog je preprost. Rad spoznavam nove ljudi, kulture, nacije, rad potujem,…

Konec leta 2009 in začetek leta 2010 je nakazoval, da bo leto 2010 zares zanimivo leto. V moji glavi se je pojavila ideja, da bi rad vozil avto. Spraševal sem se, ali je to mogoče. Idejo sem prvo prenesel staršema, ki sta seveda bila zato, da poizkusim z pridobitvijo zdravniškega dovoljenja. Nato sem se odpravil k svoji zdravnici in jo povprašal za nasvet. Rekla je, da se strinja! Ampak, kot sem že zgoraj omenil, sem v mladosti imel težave z epilepsijo, vendar leta 2002 (oz. kakšno leto prej) sem dokončno prenehal z jemanjem tablet in kasneje nisem nikoli več imel težav z epilepsijo. Kljub temu se je odločila, da še predno grem na zdravniški pregled, da me pošlje na slikanje možganov. Rezultat slikanja je bil pozitiven, kar je pomenilo, da sem še rešil prve od dveh ovir napoti do pridobitve zdravniškega dovoljenja! Kasneje sem šel še na zdravniški pregled, kjer sem moral zraven običajnega zdravniškega pregleda opraviti še simulacijo vožnje. Ker so bili rezultati nadpovprečno dobri, vprašanj o tem, ali sem sposoben voziti avtomobil, ni bilo več! Zdravniško dovoljenje sem prejel, da lahko vozim avtomatika, da imam stopalko za plin na levi strani in da se mi na volan montira držalo za lažje obračanje volana. Drugih kakršnihkoli dodatnih omejitev nimam. Nato sem šel opraviti tečaj in društveni izpit cestno prometnih predpisov ter prvo pomoč, in nato sem bil pripravljen na vožnjo. V avtošoli sem vozil atijev avto, katerega je malo prilagodil. Najprej smo seveda vozili po manj prometnih cestah, vendar z vsako uro se je moja vožnja izboljševala. Približno po 80% urah voženj sem brez težav opravil še republiškega in nato sem 18. februarja 2010 imel glavno vožnjo! Na glavni vožnji smo vozili 45 minut, prevozili okrog 25 kilometrov. Na parkirišču pred izpitnim komisijskim centrom pa eksplozija navdušenja, saj sem izvedel, da sem uspešno opravil glavno vožnjo in prejel vozniški izpit!

Kot vsak dijak, sem v četrtem letniku začel razmišljati, kakšne so možnosti za nadaljevanje šolanja. Kakor pri izbiri šole in kraja šolanja za srednjo šolo, sem se tudi v tem primeru sam odločil. Po premisleku in tehtanju nekaterih ob študijskih dejavnikov (izbira fakultete mi ni naložila prevelikega razmišljanja) sem se odločil, da bom svojo pot nadaljeval na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani. A še pred selitvijo v Ljubljano je bilo potrebno uspešno opraviti poklicno maturo, katera mi ni povzročila, kdo ve kakšnih prevelikih težav in 5. julija 2010 sem uradno postal ekonomski tehnik! Po uspešno opravljeni maturi, sem kaj kmalu prejel pošto iz Ekonomske fakultete, da sem sprejet na njihov faks! Po sprejetju na faks je bilo potrebno urediti stanovanje oz. študentsko sobo v študentskem domu. Že ob koncu srednje šole smo z socialno delavko napisali prošnjo, zakaj bi želel biti v študentskem domu FDV in ne v Rožni dolini. Tako sem ob oddaji prošnje za v dom, poslal še dodatno prošnjo, ki je, verjamem, pripomogla k temu, da sem dobil študentsko sobo v študentskem domu FDV!

V letu 2010 so bile počitnice dolge kar 3 mesece! In čas počitnic je bilo potrebno primerno zapolniti. V marcu, še pred odhodom na Finsko me je ati vprašal, če bi šel preko Lions kluba Slovenija na kamp mladih hendikepiranih oseb na Norveško. Seveda sem bil nad idejo navdušen in sem se odločil, da bom šel na ta kamp. Ker sem hendikepirana oseba, potrebujem ob sebi vedno nekoga, ki mi je zmožen in pripravljen pomagati. In hitro smo našli osebo, ki je bila pripravljena iti z menoj. To je bil moj bratranec Primož! V tem letu, bolje rečeno poletju, sem bil še na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Turčiji, kjer smo navijali za naše izvrstne košarkarje.

Kot sem v prejšnjem odstavku omenil, sem poletje 2010 preživel zelo fantastično. Ker sem bil nad izmenjavo zelo navdušen, sem si v prihodnosti želel še iti na takšno izmenjavo. In želja se mi je v letu 2011 in 2015 uresničila. V obeh omenjenih letih sem šel na izmenjavo k našim zahodnim sosedom, torej v Italijo. Enkrat v Toskano, natančneje v Firence, drugič pa na Sicilijo. Obe italijanski izmenjavi sta bili fantastični, spoznal sem ogromno dobrih ljudi, s katerimi smo preživeli neverjeten čas skupaj. In na obeh izmenjavah sem imel ob sebi bratranca, kateremu je ime Žan!

Med obema italijanskima izmenjavama pa sem še postal član Leo kluba Ptuj. Natančneje 6. junija 2014. Leo klub je podmladek Lions klubu, kjer se združujemo mladi, ki nam ni vseeno za tiste, kateri se bojujejo za golo preživetje iz dneva v dan. Hkrati pa se v klubu združujemo dobri ljudje, ki smo sicer iz različnih okolji, imamo različne poklice, hodimo v različne šole, a kar je najbolj pomembno, smo prijatelji, ki mislimo in čutimo podobno! In to je najpomembnejše.

Oktobra leta 2010 pa se je zame začelo novo življenjsko obdobje. Kot sem že prej omenil sem bil uspešno sprejeti na Ekonomsko fakulteto, Univerze v Ljubljani. Ponavadi so začetki težki, a priznam, ta trenutek sem čakal vso srednjo šolo! Zakaj? Prej nisem omenil, vso izobraževanje v osnovni in srednji šoli, sem imel asistenta, ki mi je pomagal urejati učno snov in delati vaje za šolo. Vendar, asistenta nimaš, da te ovira, ampak, da ti pomaga! In včasih, ko sem se znašel po svoje in izkoristil svoje organizacijske sposobnosti, sva se skregala, vendar verjamem, da sem v teh trenutkih videl, da mi lahko uspe na fakulteti brez »ta pravega asistenta«. In tudi mi je! Spominjam se prvega tedna na fakulteti in spoznavanja z novimi sošolci, profesorji. Potrebno je bilo navezati nove stike, s čimer nisem imel večjih težav. Že res, da malo težje govorim, a to me ni odvrnilo od novih ljudi. Najprej smo bili samo kolegi, katere sem prosil za kopije učne snovi, kasneje pa sem s kar lepim številom kolegov postal prijatelj. Verjamem, da je pri tem ogromno pripomogla moja dobra volja, nasmeh, s katerim hodim na faks, pozitivna energija, ki jo imam. Pokazal sem, da me ni sram svoje hendikepiranosti in da nisem nič drugačen od ostalih, in zaradi tega mi ni bil problem poiskati novih prijateljev! S prijatelji smo veliko skupaj, gremo na pijače, kosila… Za par ljudi lahko rečem, da smo res pravi prijatelji, in mislim, da bomo to tudi ostali. Že res, da se mi včasih ne da iti na faks, ampak grem le zato, da s prijatelji kakšno rečemo in naredimo kakšno »finto«. Mislim, da so me prijatelji dobro sprejeli medse, saj do sedaj se še ni zgodil noben takšen konflikt, katerega ne bi bilo mogoče premostiti. V drugem letniku se je pokvarilo stopniščno dvigalo in če ne bi bilo njih, sošolcev in dobrih prijateljev, močno dvomim, da bi mi uspelo narediti dodiplomski in podiplomski študij. Zato sem svojim sošolcem in prijateljem hvaležen. Tako kot mi ni bil problem navezati stike s sošolci, mi ni bil problem z profesorji, s katerimi se individualno sproti dogovarjam, kako bom reševal študijske obveznosti. In moram reči, da na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani nisem imel niti ene težave glede tega, zato lahko Ekonomsko fakulteto brez težav priporočam osebam s posebnimi potrebami.

Kot sem že večkrat omenil imam cerebralno paralizo in motnje govora (da se me vse razumeti, če je obojestransko zanimanje in če se potrudim). Že od malih nog obiskujem fizioterapijo, do konca srednje šole sem obiskoval še delovno terapijo in logopedijo, hkrati pa sem obiskoval še hipoterapijo in plavanje. Hipoterapijo občasno še izvajam doma, tudi v bazen se hodim občasno rekreirati. Od 5. leta starosti imam tudi kolo, seveda tricikel, katerega največkrat uporabljam med vikendom in ko sem doma.

Kot vsak fant imam tudi rad profesionalni šport. Sem velik ljubitelj športa nasploh in ker se z njim ne morem udejstvovati, ga spremljam. Seveda imam najrajši najpriljubljenejšo postransko stvar na svetu, to je nogomet! V nogometu imam dve ekipi in 3 reprezentance za katere stiskam pesti. V klubskem nogometu navijam za NK Maribor in FC Barcelono, v reprezentančnem pa navijam za reprezentance Slovenije, Argentine in Španije. Nogomet tako rekoč spremljam dnevno. Kot sem omenil, navijam za FC Barcelono, zanjo navijam kot institucijo. To pomeni, da za klub v modro-rdečem dresu navijam še v košarki in rokometu, ter v vseh preostalih športih, kjer je FC Barcelona vključena. Vendar nogomet ni edini šport, ki ga spremljam. Da ne bom predolg, navijam za vse slovenske državne reprezentance, slovenske klube in vse slovenske športnike, ki ime Slovenija vseskozi ponesejo v svet s svojimi vrhunskimi dosežki!

O čem bom pisal v svojih blogih in zapisih na Facebook strani Boris (boorriicchhii), katero le všečkajte? Pisal bom o življenjskih dogodivščinah, ki se mi bodo pripetile oz. so se mi že, o dogodkih, ki nas tako ali drugače obdajajo, o prijatelji(cah), ki mi pomenijo največ na svetu (zraven družine), o dosežkih, ki sem jih, oz. še bom dosegel v svojem življenju. Brali boste lahko tudi o športu, predvsem o slovenskem, ki nas tako rekoč tedensko razveseljuje. Pisal bom tudi bloge na tematiko oseb s posebnimi potrebami, med drugim tudi o pomenu fizioterapije za nas in zakaj menim, da bi morali imeti vsi, ki bi to želeli, plačano fizioterapijo. Kot ste verjetno opazili, sem v tem blogu uporabljal besede otroci/mladostniki/ljudje s posebnimi potrebami, kar bom uporabljal vedno. Besede invalid ne boste našli v mojih blogih.